Naj vam predstavim drugo supermami v sklopu pogovorov z zanimivimi mamicami na našem blogu. Pogovarjala sem se s kreativno mami Katro Špacapan
(@heymorningsunshine). Verjetno ste na instagramu že opazili njene najbolj kjut fotografije družinskega življenja v idilični hiški v naravi nekje na Gorenjskem. Supermami treh punčk, arhitektka po izobrazbi, odlična fotografinja in pripovedovalka zgodb…. Vabljeni k branju najinega pogovora. Na koncu najdete tudi nekaj simpatičnih odgovorov na vprašanja njenih treh hčerkic – Lile, Nives in Mimi (vprašanja so vzeta iz Dodatnih vsebin Otroštvo in jih lahko tudi vi zastavite svojim otrokom).
Pozdravljena Katra, nam poveš nekaj malega o sebi?
Povedati nekaj o sebi, joj, to je vedno tako težko… Okej, sem Katra, po dolgih letih življenja v Ljubljani smo se z družino preselili na podeželje, kjer res res res uživamo obkroženi z zvoki narave in pogledi na drevesa, polja in hribe okrog nas. S Primožem imava tri punce, ki hodijo v vrtec, jaz pa po obdobju materinskega dopusta, lock-downov, izolacij in karanten, počasi sestavljam nazaj vse svoje plane. Rada počnem kreativne stvari, od oblikovanja, načrtovanja, fotografije, ročnih del… do urejanja vrta in pospravljanja omar. V vsem tem najdem veselje in navdih.
Zakaj je lepo biti mama?
Oh… še moj mož mi ni tolikokrat rekel, da sem lepa, kolikokrat so mi to rekle moje punce.
Malo se hecam, čeprav dejstvo je dejstvo… ampak, ali je lahko kaj lepšega kot opazovati radovedne,
vedoželjne in življenja polne otročke, ki počasi in prehitro rastejo, se razvijajo, polnijo srce, izvabljajo
smeh, preizkušajo živce in ti hkrati nastavljajo ogledalo. In joj, res, tisti glasen otroški smeh, globoko in iskreno iz srca, brez vseh zavor. Takrat bi se ujela v trenutek. Ta pristnost otrok mi je res najljubša stvar.
Si mamica kar treh izjemno luštnih punčk. Kaj najraje počneš skupaj z njimi?
Kadar so dobre volje in razpoložene, karkoli. Sicer pa s Primožem stremiva k temu, da smo čim več zunaj, v naravi, to smo res radi. Če se nam ne da nikamor, se pa družimo pred hišo, tudi to nam je všeč. Ali pa delamo na vrtu, imamo namreč ta privilegij, da imamo naravo dobesedno pred vrati.
Kaj je najboljše pri vzgajanju treh punc?
Pri mojih treh puncah me res veseli, da so dobre prijateljice. Da se veliko naučijo ena od druge, da se
znajo spodbujati, igrati skupaj, se potolažiti in seveda, tudi skregati. Tako se učijo za življenje. In pomirja me misel na to, da bodo vedno imele druga drugo.
Najboljši starševski nasvet, ki se ti je vtisnil v spomin?
Hmm, odvisno za katero obdobje… Za tisto prvo, sveže dojenčkasto, bi bil ta, da poslušaš sebe in svoj
instinkt. Da si dovoliš, da čutiš to, kar čutiš, ker to je okej. Da ne dovoliš, da vsa nepomembna mnenja
okrog preveč vplivajo nate. Pa vem, je težko. Pomembno se mi zdi tudi, da se naučiš poiskati ali pa samo sprejeti pomoč, če jo potrebuješ.
Za tole naše trenutno odbobje, ta vrtčevsko, pa to, da izbiraš svoje bitke. Pa seveda, starši smo daleč največji zgled. To poskušam imeti v mislih vedno, še posebej pa v šibkih momentih, ki jih, kot vsaka
mama, seveda imam. Bi pa podelila tole misel, ki se me res čisto vsakič dotakne. Tudi ena od krasnih vzgojiteljic v našem vrtcu jo je prebrala na uvodnem sestanku in se mi je zdelo tako zelo lepo…
Če otroku rečeš, da bo po zob, ki mu je izpadel, prišla zobna vila, ti bo verjel. Če mu rečeš, da bo
decembra prišel Božiček, ti bo verjel. Če mu rečeš, da je zaklad na koncu mavrice, ti bo verjel. Če mu
rečeš, da je neumen in ničesar ni sposoben, ti bo verjel. Zato mu povej in mu vsak dan ponavljaj, da je
pameten, ljubljen, pogumen in sposoben in verjel ti bo.
Kaj bi želela prenesti na svoje punce?
Srčnost, prijaznost, poštenost… Da bi spoštovale sebe in ljudi okrog sebe. Da bi se zavedale, da prijazna beseda lepo mesto najde. Da bi se znale postaviti zase in za šibkejše. Da ne bi drugim počele stvari, za katere ne želijo, da bi jih njim počeli drugi. Da bi se zavedale, da v življenju stvari ne padejo same iz
neba, ampak je za to treba kaj narediti. Pa tudi, da se ne ni bale delati napak, ker na napakah se učimo in so del življenja, a hkrati, da bi znale prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Pa seveda, da nič na tem svetu ni samoumevno, sploh pa ne zdravje, sreča, družina in prijatelji.
Pa še bi lahko naštevala…in seveda, da bi znale uživati v življenju! Ker za to res ne rabiš velikih stvari.
Kaj je na tvojem seznamu želja, da bi naredila skupaj z otroci?
Prav gotovo potovanje z letalom nekam na drug konec sveta. Na seznamu za prihodnjo pomlad imava
Valencio, za začetek. Želiva si tudi, da bi s kamperjem prepotovati Portugalsko, ampak ravno berem pri Alji Škrt, da je Španija veliko bolj prijazna kamperjem kot Portugalska. Pa tudi roadtrip do Grčije je visoko na seznamu. Uglavnem, vse je bolj kot ne povezano s potovanji in dogodivščinami skupaj.
Vaš dom je res nekaj posebnega. Kaj je tvoja skrivnost za takšen topel, udoben dom?
Hvala za pohvalo, zelo zelo cenim. Zame udoben dom pomeni, da nimam nepotrebne navlake. Zelo mi je všeč, ker v dnevni sobi nimamo omare, je niti ne potrebujemo. Tudi televizije nimamo. Imamo pa na steni leseno stojalo za velike lepe družinske klasične albume. Pa polico za kakšno knjigo, ki me trenutno
navdihuje. Vsekakor mora biti nekaj posebnih stvari, predmetov, slik, karkoli, kar ti nekaj pomeni ali ima svoj poseben namen. Se mi zdi, da na ta način prostor res oživi in govori zgodbo. In tako te lahko takšne male stvari osrečujejo čisto mimogrede.
Pri nas je zgodba takšna, da ker živimo v najemu, se je opremljanje hiše dogajalo čisto spontano in sproti, korak za korakom, ogromno ogromno je diy projektov, stvari so z vseh koncev. Nekaj sva Jih prinesla s
sabo, nekaj dobila, nekaj ‘podedovala’, nekaj kupila. Uporabila sva tudi kakšno stvar, ki je bila že v hiši. In se je sestavilo skupaj, praktično bolj kot ne so detajli tisti, o katerih sem razmišljala.
Tvoj najljubši način sprostitve? Kako sama sebe najrajši razvajaš?
Oh, kavica. Včasih že takoj zjutraj, odvisno od noči, ponavadi pa je za dušo tista v miru, po kosilu. Se pa zavedam, da bi mi verjetno bolj koristil kakšen drug tip sprostitve, na primer telovadba, tek…
Katerim nasvetom si želiš, da bi tvoji otroci sledili?
Da poslušajo in zaupajo svoj notranji glas. Da upajo sanjati in da delajo na tem, da sanje uresničijo, ker
nikoli ne veš, mogoče se pa res. Pa tudi če se ne, imele bi mirno vest, hkrati pa bi prav gotovo pridobile
kakšno dragoceno izkušnjo za naprej… kako že pravijo, ni važen cilj, važna je pot.
Nejc Zaplotnik je najlepše povedal: Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot,
bo cilj vedno nosil v sebi.
Opiši najljubši del dneva s puncami?
Najljubši del dneva… ko jih pridem iskat v vrtec in so na igrišču vsi skupaj, ko vse tri naenkrat z različnih koncev pritečejo k meni. No, ta moment. Teh 10 sekund. Ker potem, ko ta moment mine, se hitro zgodi, da vsaka nekaj hoče, cvili, pleza po meni, pleza po ograji, se uleže na tla. In vsaka bi nekam šla, vsaka drugam… No, in če se nam uspe zmenit, se imamo spet fino.
Naj omenim tudi jutra, tudi ta so mi zelo ljuba. Ko ena po ena počasi prikapljajo – z nasmeški na ustih – v najino posteljo. Se pa to idilično razpoloženje v naslednje pol ure, ko se je treba na hitro odpraviti v vrtec, lahko ekstremno spremeni… ker seveda, vedno lovimo zadnje sekunde.
Kateri so bolj posebni ‘prvi’ dosežki tvojih otrok?
Pri Lili samostojna vožnja s kolesom. To se mi je res vtisnilo v spomin. Ni zvozila prvič, tretjič, petič, ampak je. Joj, pa ko se je sama naučila zavezati vezalke. Ni mi jasno. Sem pričakovala, da bomo to vadili doma. Pa nismo, kar znala je. Če jo vprašam, kdo jo je naučil, reče “Ti.” Jaz? Dvakrat sem ji pokazala in to je bilo to.
Nives… kako je iz prve v steni (v naravi) preplezala res visoko. In ni želela dol, je rekla, da gre do vrha.
Potem jo je sicer postalo malo strah, pa je Primož splezal k njej, da se je naučila spustiti dol po vrvi.
Mimi… oh ta ‘nesrečen’ tretji otrok, ki raste in se na pol vzgaja kar sam in mi zdaj nič ne pride na misel. Mogoče pridejo ta bolj posebni dosežki po tretjem letu. :))) Aja, ne, sem se spomnila! Da je zmagala v
bitki z dudo. Nikoli je ni sprejela, in tudi iz flaške ne, iz nje sploh ni znala piti. Dojila se je do drugega leta, čeprav sem govorila, da bom dojila samo prvo leto. No, če se to šteje kot poseben ‘prvi’ dosežek. Zame je definitvno bil, z Mimi sem izgubila prvo bitko že v prvih mesecih. :)))
Kateri kraj priporočaš, da je primerna za izlet/potovanje/obisk z družino?
Ne vem, če imam priporočilo. Mi počitnice preživljamo s kamperjem in smo večino časa na poti,
načeloma se nikjer ne ustavljamo dlje kot za dva dni. Nikoli ne gledava na to, kje bi bilo najbolj primerno za otroke, ker se mi zdi, da je že sam tip potovanja dovolj zanimiv in se hitro prilagodijo. Ni jim dolgčas.
Kadar smo doma, pa radi zavijemo do Šobca, zadnjič sem opazila, da je prenovljeno igrišče ob bajerju,
zanimivo je tudi igrišče blizu, tam pri River kamp Bled. Pa seveda vse ostale priljubljene destinacije na
našem koncu Gorenjske… igrišče v Krpinu, trim steza in pot na sv. Petra, sprehod okrog Blejskega jezera (in tudi izlet z ladjico na otoček je luštna ideja, mi smo šli z električno), plezanje v Bohinjski Beli, Pokljuška soteska za ohladitev v vročinskem valu (kot alternativa soteski Vintgar), izleti v Kranjsko Goro in Jasno, izven sezone. Čez poletje pa obiskujemo tudi malo bolj skrivne kotičke ob Savi…
Kakšne so tvoje sanje za vašo družino?
Da bi enkrat imeli svojo majhno hiško nekje v naravi, ob robu gozda, brez sosedov in z veliko delavnico. Ko bo čas, si za punce želim, da bi našle stvari, ki jih osrečujejo in bi pogumno sledile svoji poti. In ko bodo enkrat odšle po svoje, da bi se s Primožem odpravila na daljše potovanje po svetu. S kamperjem seveda, ampak takim, malo bolj na komot. S kopalnico.
Tvoje fotografije, utrinki vašega družinskega življenja, so čudovite. Pridno razvijaš fotografije? Kakšni
spomini bodo zabeleženi v albumu Skupaj? Mogoče kakšno ozadje, kako je nastala vaša najljubša skupna fotografija?
Ne, ne razvijam pridno. V tem sem res slaba. Čisto čisto malo manj slaba sem v izdelavi fotoalbumov.
Ampak če me vprašate, imajo klasični albumi, s kvalitetno razvitimi fotografijami in kakšnom lastnoročnim pripisom, čisto poseben čar. In album Skupaj. je takooo zelo krasen! V njem bodo pristali naši vsakdanji trenutki doma in dogodivščine v okolici, kjer živimo… tako bodo shranjeni res čudoviti spomini na to obdobje našega življenja. Nimam najljubše skupne fotografije, vem pa to, da jih imamo čisto premalo. Mislim, da mi bo enkrat žal, če se ne popravimo v prihodnjih letih.
Lila, Nives in Mimi, kaj najraje počnete skupaj z mamico?
Lila: Rada grem na kavico.
Nives: Se igram.
Mimi: Igram.
Kaj vam je najbolj všeč na mamici?
Lila: Da me lupčka.
Nives: Da se stisnem.
Mimi: Da spim pri mamici.
Katera je tvoja najljubša pravljica?
Lila: Rdeča kapica.
Nives: Zverjasec.
Mimi: Kekec in Mojca.
Kaj ti oči in mami največkrat rečeta?
Lila: Da me imata rada.
Nives: Da sem lepa.
Mimi: Da se skupi igrava.
Katera je tvoja najljubša pesem?
Lila: Pika poka.
Nives: Snežinka.
Mimi: Od Kekca.
Katera je tvoja najljubša barva?
Lila: Vijolična.
Nives: Rozna in vijolična.
Mimi: Rozna.
Kaj te najbolj razveseli?
Lila: Da greva z mamico na sprehod.
Nives: Risbica.
Mimi: Nives.
Kaj najraje počneš z mamico in očkom?
Lila: Rada grem na Šobec.
Nives: Da se peljem s skirco.
Mimi: Igram.
Kaj najraje ješ in piješ?
Lila: Rada pijem sok in jem rada mlečni riž.
Nives: Sok, rada imam špinačo in mesek in riž.
Mimi: Sok in sladoled.
Katera je tvoja najljubša sladkarija?
Lila: Bonbon.
Nives: Kinder čokoladica.
Mimi: Čokoladica.
Katere so tvoje najljubše risanke in risani junaki?
Lila: Všeč mi je risanka… Hajdi.
Nives: Medvedek in lisička (podvprašanje: “Katera pa je to?” Nives: “Ne vem.”)
Mimi: Kekec. (podvprašanje: “Kdaj si ga pa gledala (ker… a sploh obstaja risanka)?” Mimi: “Jutri. V ponedeljek.”)
Kaj najraje počnete s prijatelji in prijateljicami?
Lila: Igramo se z verigami, jih sestavljamo, rišemo z verigami.
Nives: Se igramo spomin.
Mimi: Z Jakom se igram lego kocke.
Katera je tvoja najljubša igrača?
Lila: Levček.
Nives: Kužek.
Mimi: Medotek.
Katerega hišnega ljubljenčka bi imel/a in kako bi mu bilo ime?
Lila: Vijolično srnico Ajdo.
Nives: Kužka Nives.
Mimi: Volkca Bibi.
Kje se najraje potepaš?
Lila: Na morju.
Nives: Na morju.
Mimi: Na igrišču.
Kaj si želiš postati, ko odrasteš?
Lila: Mamica. Svojega otročka bi peljala na kavico.
Nives: Zobozdravnica.
Mimi: (tišina in malo poenostavljeno ponovim “Kaj bi bila rada, ko boš velika?”) “Zdaj sem jaz velika.”
Vabljeni tudi k branju prvega pogovora s supermami. Ob materinskem dnevu sem se pogovarjala s simpatično podjetnico, blogerko in supermami – Urško Pavčnik.
